Energetika v EU

EU uvozi več kot polovico virov energije, večinoma fosilnih goriv. Za nakup konkurira na vedno bolj energetsko lačnem globalnem trgu, zato je lahko to tudi politični problem, še zlasti v odnosu do držav izvoznic energije. EU je močno odvisna od uvoza premoga, plina in jedrskega goriva iz Rusije. Hkrati z uporabo fosilnih goriv prispeva k podnebnim spremembam, globalno segrevanje pa je eden največjih izzivov človeštva.

V prvem desetletju 21. stoletja je bila sprejeta odločitev o oblikovanju skupne evropske energetske politike z naslednjimi cilji:

  • zanesljiva oskrba z energijo,
  • sprejemljive cene energije za gospodinjstva in za gospodarstvo,
  • razvoj trajnostne energetike, kot odgovor na podnebne spremembe.

Velik premik k skupnemu energetskemu trgu je bil narejen leta 2009 s sprejemom Tretjega energetskega svežnja. Istega leta je bil sprejet tudi Podnebno-energetski paket, ki je zakonodajna podlaga za razvoj trajnostno naravnanega evropskega energetskega sistema. Cilji za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, višji delež obnovljivih virov energije ter bolj učinkovito rabo energije so v njem postavljeni do leta 2020. Sprejeti pa so bili tudi strateški dokumenti s časovnimi mejniki v letih 2030 in 2050.

Vsi ti ukrepi so od februarja 2015 združeni v skupno ime: Energetska unija.

Rezultati skupnih politik so že vidni. Tako je EU npr. med letoma 1990 in 2012 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za 18 %, delež obnovljivih virov energije je od leta 2005 z 8,5 % dvignila na 14,1 % v letu 2012, izboljšuje se učinkovita raba energije. Spodbude za tovrstne spremembe pa so imele velik vpliv na elektroenergetski trg, saj so cene električne energije na debelo padale, medtem ko so cene, ki jih plačujemo porabniki na drobnoprodajnem trgu, rasle.

V novih zakonodajnih dokumentih, ki bodo usmerjali razvoj energetskega trga po letu 2020, bo zato v ospredje postavljen končni porabnik energije (gospodinjstvo, podjetje) ter vzpostavitev delujočega energetskega trga.