Kdo prispeva k podnebnim spremembam

Veliko podnebnih sprememb nastane zaradi naravnih pojavov. Povzročile so jih npr. spremembe orbite, po kateri Zemlja kroži okrog sonca, pa tektonske spremembe in vulkanski izbruhi. Vendar pa tudi človek s svojimi dejavnostmi vse bolj posega v podnebne in temperaturne razmere na Zemlji, najbolj s sežiganjem in kurjenjem fosilnih goriv, krčenjem deževnega gozda in z živinorejo. Pri tem se namreč v ozračje sproščajo ogromne količine toplogrednih plinov, ki skupaj z naravno prisotnimi povečujejo učinek tople grede in posledično segrevanje ozračja. Ogljikov dioksid (CO2) predstavlja kar 63 % delež toplogrednih plinov, ki se sproščajo pri človekovih dejavnostih. V ozračju ga je zdaj za 40 % več kot na začetku industrijske dobe. Pri drugih toplogrednih plinih so količine izpustov sicer manjše, zato pa ti plini še uspešneje zadržujejo toploto kot CO2, nekateri med njimi tudi tisočkrat bolj. Metan povzroči 19 % globalnega segrevanja kot posledice človekove dejavnosti, dušikov oksid 6 %. Sta del nevidnih hlapov, ki nastajajo na odlagališčih odpadkov, pri govedoreji, gojenju riža in nekaterih načinih gnojenja v kmetijstvu. Nekatere toplogredne pline, in sicer tako imenovane fluorirane pline, ustvarjamo tudi umetno. Uporabljajo se v zamrzovalnih in klimatskih sistemih, v ozračje pa pridejo, če naprave puščajo ali če se z njimi ne ravna pravilno, ko jih odvržemo kot odpadke.

Glede na gospodarsko dejavnost največ izpustov CO2 v ozračje tako v EU kot v svetu prispeva oskrba z električno energijo in zemeljskim plinom. Globalno je ta sektor v letu 2010 predstavljal dobrih 44%, sledita mu proizvodnja, gradbeništvo in industrijski procesi s skoraj 20%, ter promet s skoraj 18%. V EU je v letu 2013 oskrba z električno energijo in zemeljskim plinom predstavljala dobrih 26 % vseh izpustov CO2. Sledijo ji gospodinjstva z dobrimi 19 % ter proizvodnja s skoraj 19 %.

svetovni_izpusti_co2_2010

Vir podatkov: Eurostat

V letu 2013 je v Sloveniji skupna količina emisij CO2 v zrak znašala 18,9 milijona ton. Pri izgorevanju goriv v dejavnosti oskrba z elektriko, plinom in paro je nastalo 42,9 % skupnih emisij CO2 v zrak, v predelovalnih dejavnostih 15,3 %, v dejavnosti promet in skladiščenje 21,1 % (največ v oddelku kopenski promet, natančneje v cestnem tovornem prometu), v preostalih dejavnostih skupaj pa 4,5 %. 16,2 % celotne količine v zrak izpuščenega CO2 je nastalo v gospodinjstvih (od tega 73,4 % v osebnem cestnem prometu).

izpusti_co2_slovenija_2013

Vir podatkov: stat.si

Zanimiva študija o trendih globalnih izpustov CO2 Joint Reseach Centre.

Največ svetovnih izpustov CO2 v ozračje povzroča poraba energije iz fosilnih goriv, in sicer premoga, nafte in zemeljskega plina. Od tega kar 43 % izpustov predstavlja poraba energije iz premoga, sledi mu nafta s slabimi 36% ter zemeljski plin z dobrimi 22 %. V EU največji delež predstavlja nafta (največji delež gre pripisati prometu), in sicer skoraj 50%, sledita premog z 28% in zemeljski plin s 23%. Podobna porazdelitev velja za Slovenijo.

globalni_izpusti_co2_zaradi_uporabe_fosilnih_goriveu27_izpusti_co2_zaradi_uporabe_fosilnih_gorivslovenija_izpusti_co2_zaradi_uporabe_fosilnih_goriv

Vir podatkov: TSP-DATA-PORTAL

Največje tri svetovne onesnaževalke glede na skupne izpuste CO2 v ozračje zaradi uporabe fosilnih goriv so od leta 1990 Kitajska, ZDA in Indija. V spodnjem grafu so prikazani izpusti zaradi uporabe fosilnih goriv in industrijskih procesov. Iz tega naslova prispeva Kitajska v svetovno ozračje dobrih 10 milijard ton CO2, ZDA dobrih 5 milijard in Indija dobri 2 milijardi ton CO2. To pomeni, da 30 % delež vseh svetovnih izpustov CO2 zaradi porabe energije prispeva Kitajska, dobrih 15 % ZDA ter Indija 6 %. Sledijo Rusija, Japonska in Nemčija. Po izpustih na prebivalca so v letu 2013 ZDA v samem svetovnem vrhu z dobrimi 16-imi tonami CO2 na prebivalca, vsak Slovenec proizvede približno 7 t CO2 v enem letu, Kitajec dobrih 7 t in Indijec 1,6 t.

globalni_izpusti_co2

* Globalni izpusti CO2 zaradi uporabe fosilnih goriv in industrijskih procesov v letu 2013 so znašali 35,5 milijard ton (brez mednarodnega letalskega in ladijskega prometa).

Vir podatkov: JRC