Ukrepanje proti podnebnim spremembam

Mednarodna podnebna politika
Podnebna politika EU
OVE in URE

Mednarodna podnebna politika

Leta 1988 sta Okoljski program Združenih narodov (UNEP) in Svetovna meteorološka organizacija (WMO) skupaj ustanovila Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC). Leta 1990, ko je prvo poročilo IPCC opozorilo na pomembnost reševanja problema na svetovni ravni, so se začela mednarodna pogajanja za oblikovanje konvencije, ki bi naslovila spreminjanje podnebja. Tako je nastala Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki je stopila v veljavo marca leta 1994. Države podpisnice se letno sestajajo na t. i. srečanju pogodbenic (Conference of the Parties – COP). Eden glavnih ciljev je trajnostni razvoj – opredeljen kot ‘razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjih generacij brez zmanjševanja zmožnosti prihodnjih generacij za zagotavljanje njihovih potreb.

Na prvi konferenci v Berlinu 1995 so se države pogodbenice odločile, da naloge, ki jih nalaga UNFCCC razvitim državam, niso zadostne ter začele nov krog pogajanj za določitev strožjih in bolj natančnih zavez za te države. Po več kot dveh letih pogajanj je bil sprejet Kyotski protokol na tretjem srečanju pogodbenic leta 1997. Osrednji dosežek protokola je opredelitev pravno zavezujočih omejitev izpustov toplogrednih plinov iz razvitih držav.

Protokol razvite države zavezuje k zmanjšanju njihovih izpustov toplogrednih plinov za 5.2 % glede na raven iz leta 1990, in sicer v obdobju 2008 – 2012. Države lahko imajo različne cilje, skupaj pa morajo doseči omenjeni cilj zmanjšanja izpustov. Da bi postal pravno zavezujoč, je moralo protokol podpisati 55 držav pogodbenic, ki skupaj predstavljajo 55 % izpustov toplogrednih plinov razvitih držav v letu 1990. V veljavo je stopil 16. februarja 2005. Nekatere razvite države, npr. Avstralija in ZDA, protokola niso podpisale. Kjotski protokol je tako postal prvi pomemben korak v boju proti spreminjanju podnebja, a številni strokovnjaki so svarili, da zmanjšanje izpustov za 5.2 % ne bo imelo bistvenega vpliva na spreminjanje podnebja. V Dohi je bila leta 2012 sprejeta dopolnitev protokola, tako da druga faza izvajanja le-tega velja do konca leta 2020.

Na konferenci Združenih narodov v Montrealu decembra 2005 je EU dosegla nadaljevanje mednarodnih pogajanj o prihodnjih ukrepih za boj proti podnebnim spremembam po letu 2012, ko preneha veljati Kyotski protokol. Ta so se začela na Baliju decembra 2007, nato pa nadaljevala še osem let.

Po več kot dveh desetletjih pogajanj so vlade decembra 2015 na 21. srečanju pogodbenic (COP 21) UNFCCC v Parizu sprejele prvi splošni sporazum o boju proti podnebnim spremembam. Pariški sporazum si prizadeva, da bi zvišanje globalne povprečne temperature ostalo precej pod 2°C, hkrati pa jo skuša ohraniti pri 1,5°C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo. Za dosego tega cilja skušajo pogodbenice čim prej doseči ustavitev rasti svetovnih izpustov toplogrednih plinov in nično stopnjo neto izpustov v drugi polovici tega stoletja. Finančna sredstva morajo biti usmerjena v nizkoogljično gospodarstvo in razvoj, ki je odporen na podnebne spremembe. Prvič v zgodovini si morajo vse pogodbenice ambiciozno prizadevati za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, po načelu „skupne, a raznolike odgovornosti in ustrezne zmogljivosti posameznih držav“, tj. v skladu z njihovim družbenim razvojem in zmogljivostmi. Vsakih 5 let (ali prej) morajo vse države prenoviti in nadgraditi svoje podnebne akcijske načrte („nacionalno določeni prispevki“) in jih na pregleden način sporočiti Združenim narodom, da bo mogoče oceniti skupni napredek (globalni pregled). Predvideno je, da bodo pogodbenice v razvoju in zlasti najbolj ranljive in najmanj razvite države in majhne otoške države v razvoju prejele podporo, tako finančno kot v obliki gradnje zmogljivosti. Ker se podnebne spremembe že dogajajo, je prilagajanje nanje prav tako pomembno. Poseben svetovni izziv pa je vprašanje izgube in škode, povezane z negativnimi posledicami podnebnih sprememb.

Pariški sporazum je 5. oktobra 2016 podpisalo dovolj držav, da so presegle mejo: najmanj 55 vlad, ki povzročijo najmanj 55 % vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Veljati je začel 4. novembra 2016.

Podnebna politika EU

EU se je v svojem okviru podnebne in energetske politike za leto 2030 zavezala, da bo do leta 2030 dosegla naslednje cilje: zmanjšala bo izpuste toplogrednih plinov za vsaj 40 % v primerjavi z ravnjo iz leta 1990, izboljšala energetsko učinkovitost za 27 % (ta okvirni cilj bo preverjen leta 2020) in povečala delež obnovljivih virov energije v končni porabi na 27 %. Okvir za leto 2030 pomeni nadaljevanje ciljev 20-20-20, ki so jih voditelji EU leta 2007 določili za leto 2020: 20 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, 20 % povečanje deleža obnovljive energije v končni porabi energije ter 20 % zmanjšanje celotne porabe primarne energije v EU (vse v primerjavi z letom 1990). V načrtu EU za prehod na nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050 pa je določen dolgoročen cilj zmanjšanja toplogrednih plinov za 80 %.

Nedavno pa je Evropska komisija predstavila strategijo za vzpostavitev trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost. Energetska učinkovitost je na prvem mestu, kar pomeni temeljit premislek o energetska učinkovitosti, ki jo je treba obravnavati kot samostojen vir energije. Prehod na trajno nizkoogljično družbo pa pomeni zagotavljanje, da bo lokalno proizvedena energija, tudi iz obnovljivih virov, enostavno in učinkovito vključena v omrežje. Ključno je spodbujanje vodilnega položaja EU v svetu na področju tehnologij z razvijanjem tehnologije obnovljivih virov in prevzemanjem vodilne vloge na področju elektromobilnosti ter omogočanjem evropskim podjetjem, da povečajo izvoz in postanejo konkurenčna na svetovni ravni. V središču energetske unije so državljani.

Sistem EU za trgovanje z emisijami (ETS), prvi in še vedno največji mednarodni trg ogljika, je ključen instrument politike EU za boj proti podnebnim spremembam. Temelji na načelu trgovanja s pokrovom: skupna količina izpustov toplogrednih plinov, ki jih lahko izpusti več kot 11 000 objektov (tovarne, elektrarne itd.), vključenih v sistem, je omejena. Posamezen objekt kupi ali dobi pravice do izpustov, ki jih države članice prodajajo na dražbi. Če teh dobropisov, ki ustrezajo po eni toni CO2, ne izkoristijo, jih lahko zamenjajo z drugimi objekti. Sčasoma se skupna količina pravic zmanjšuje. Sistem EU ETS je bil uveden leta 2005, od takrat pa je bil močno spremenjen. Komisija je po začasni zamrznitvi dražb za del dovoljenj za izpuste CO2 („zamikih“) in določitvi „rezerve za stabilnost trga“, s katero bi izničili presežek pravic do izpustov, julija 2015 predlagala še eno spremembo. Od leta 2012 ETS velja tudi za letalstvo.

Emisije iz sektorjev, ki jih ETS ne zajema, na primer cestni promet, odpadki, kmetijstvo in stavbe, so zajete v odločbi o porazdelitvi prizadevanj, ki za vsako državo članico do leta 2020 določa zavezujoče letne cilje glede zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. S predlagano naslednjo uredbo, ki je trenutno v zakonodajnem postopku, bi bili določeni zavezujoči cilji za obdobje 2021–2030, da bi dosegli 30-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz teh sektorjev v skladu z zavezo voditeljev EU iz oktobra 2014.

S tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljika (CCS) se toplogredni plin, ki nastane pri industrijskih postopkih, stisne in prepelje na lokacijo, kjer se skladišči. Po napovedih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah Združenih narodov bi lahko s tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljika iz elektrarn na fosilna goriva odstranili 80 % do 90 % izpustov CO2. EU je tudi vzpostavila zakonodajni okvir za trženje in finančno podporo tej novi tehnologiji. Izkazalo pa se je, da je uvedba načrtovanih predstavitvenih projektov v Evropi težja, kot je bilo pričakovano, pri čemer so ena glavnih ovir visoki stroški.

V vedno večjem številu evropskih držav prilagajanje podnebnim spremembam postaja tudi zakonska obveza. Naprednejše države so tudi že v procesu ocene napredka pri izvajanju politik in ukrepov prilagajanja, vse pa se soočajo z izzivi na področju negotovosti napovedi prihodnjih sprememb podnebja in zadostnosti finančnih sredstev. Evropska komisija je tako v okviru leta 2013 izdanega sporočila z naslovom »Strategija prilagajanja EU podnebnim spremembam« podala tudi smernice za pripravo strategij prilagajanj, ter v okviru portala ClimateADAPT ponudila nabor orodij ter strokovnih podlag za pripravo, spremljanje in analizo politik in ukrepov prilagajanja podnebnim spremembam.

Več o politiki, ki združuje podnebne spremembe in energetiko, si lahko preberete pod naslovom Podnebno-energetska politika.

OVE in URE

Investicije, ki so usmerjene v nizkoogljično in trajnostno energetiko, ustvarjajo nova delovna mesta in spodbujajo razvoj novih industrij. Govorimo o t.i. zelenem gospodarstvu. Na vsakih milijon investicij v učinkovito rabo energije se ustvari 10 delovnih mest (UMAR, 2008).

 Z obnovljivimi viri energije (OVE) označujemo vse vire energije, ki jih zajemamo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tok v rekah, fotosinteza, zemeljski toplotni tokovi, tokovi morja. V naravi jih ne zmanjka, saj se obnavljajo dokaj hitro ter so dokaj enakomerno porazdeljeni. OVE so na voljo lokalno, zmanjšujejo odvisnost od uvoženih virov energije in s tem povečujejo energetsko varnost. V primerjavi s fosilnimi gorivi pri rabi energije iz OVE nastajajo manjše emisije toplogrednih plinov, razpršenost in dostopnost OVE pa omogoča boljšo uskladitev energije z lokalnimi potrebami. Skladno z zahtevani Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ima Slovenija zastavljen nacionalni cilj doseči najmanj 25 % delež OVE v končni bruto uporabi energije do leta 2020. Skladno z nacionalnim akcijskim načrtom so za leto 2020 določeni tudi sektorski ciljni deleži OVE v bruto končni rabi energije, in sicer za ogrevanje in hlajenje 30,8 %, električno energijo 39,3 % in promet 10,5 %. Načrt zajema tudi predvidene ukrepe, s katerimi bo država dosegla predpisan cilj v letu 2020.

Najpomembnejši inštrument za doseganje ciljev OVE na področju električne energije je izvajanje podporne sheme za okolju prijazne načine proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov in v soproizvodnji toplote (SPTE). Gre za izplačevanje podpore kot finančne pomoči proizvodnji električne energije v proizvodnih napravah, če stroški proizvodnje te električne energije presegajo ceno, ki jo je za zanjo mogoče doseči na trgu z električno energijo.

Povezava na ključne dokumente na tem področju v Sloveniji

Učinkovita raba energije (URE) pomeni uporabo sodobnih tehnologij in ukrepov, ki zahtevajo manj energije za doseganje enakih ciljev. Učinkovita raba energije je ključna v boju proti podnebnim spremembam in pri razvoju v trajnostno in nizkoogljično družbo. Je namreč med stroškovno najbolj učinkovitimi ukrepi za doseganje ciljev zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in doseganja večjega deleža obnovljivih virov energije v rabi bruto končne energije. Energetska učinkovitost je v gospodinjstvih pomembna tudi za obvladovanje življenskih stroškov, krepitev kupne moči in izboljšanje kakovosti bivanja, tudi v luči prilagajanja na podnebne spremembe. Skladno z zahtevami Direktive o energetski učinkovitosti 2012/27/EU ima Slovenija zastavljen nacionalni cilj zmanjšanja celotne porabe energije za 20 % do leta 2020.

Kar 40 % vse energije pa porabimo v stavbah. Pri zpolnjevanju letnih obveznosti 3 % energetske prenove površine javnih stavb ima vodilno vlogo javni sektor, saj stavbe v lasti in rabi javnih organov predstavljajo okrog 10 % celotnega stavbnega fonda. V skladu z evropsko zakonodajo morajo biti od leta 2019 naprej vse novo zgrajene javne stavbe, ki za svoje delovanje porabijo energijo za ogrevanje in/ali hlajenje, zgrajene kot skoraj nič-energijske, od leta 2021 pa to velja še za vse ostale novogradnje. Energija v takih stavbah bo v veliki meri zagotovljena iz obnovljivih virov energije.

Povezava na ključne dokumente na tem področju v Sloveniji

Več o ukrepih učinkovite rabe energije si lahko preberete pod naslovom Učinkovita raba energije.

V Sloveniji deluje tudi Sklad za podnebne spremembe, ki financira ukrepe, ki so usmerjeni v zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov.